Portugalska, 2.del: Coimbra, Lizbona in Cascais

Pozdravljeni!

Jutri dopoldan letim na Irsko, pa vendar sem prej želela nadaljevati mojo zadnjo objavo izpred treh tednov. Do sedaj ste lahko prebrali vse o mojih štirih dneh v Portu, v tem delu pa vas čaka hiter skok v Coimbro in Lizbono. Kot zanimivost naj povem, da je bil izlet na Portugalsko moj zadnji solo izlet, tako da res komaj čakam, da se po 8 mesecih zopet podam na solo trip, tokrat na Irsko. Uživajte ob branju!

Kot sem povedala na koncu svoje prejšnje objave, me je četrti dan, pot vodila v Coimbro. Odpravila sem se iz železniške postaje Campanha in po dobri uri vožnje, prispela v Coimbro. Gre za 4. največje mesto na Portugalskem, s približno 140.000 prebivalci. Znana je predvsem po eni izmed najstarejših evropskih univerz, katera je bila ustanovljena leta 1290. Gre torej za staro univerzitetno mesto, kjer letno študira več kot 20.000 študentov, in res vsakega očara s svojim stilom in tradicijo. Sama sem v mesto prišla pozno popoldan in se takoj odpravila do hostla. Tam sem pustila svoje stvari in odšla na hiter ogled mesta. Povzpela sem se do znamenite Univerze, od koder se mi je odprl čudovit nočni pogled na mesto. Ker nisem videla kaj dosti, sem se odločila, da se bom naslednji dan še enkrat povzpela na ta znameniti hrib. Potem sem se počasi vrnila nazaj v hostel in utrujena zaspala.

Ker sem v Coimbri ostala zgolj zato, da mi ne bi bilo treba prepotovati dolge poti do Lizbone, sem se zjutraj zgodaj vstala, da bi si na hitro pogledala še preostanek mesta. Po zajtrku sem spakirala svoje stvari in zapustila hostel. Še enkrat sem se povzpela do Univerze, ki je bila na dnevni svetlobi še bolj mogočna, se vmes ustavila ob stari katedrali in se spustila vse do reke Mondego. Točno na tisti dan je v mestu potekal maraton in priznam, da mi je bilo kar malo žal, da tega nisem vedela prej, ker bi se definitivno prijavila na tek. Najprej sem se odpravila čez moderni most, imenovan Most Pedra in Ines, do še ene zgodovinske točke – samostana Sv. Klare. Po hitrem sprehodu skozi mesto, sem se nato podala nazaj do železniške postaje, Coimbra-B, in se zapeljala naprej v Lizbono. Coimbra mi ni ostala toliko v spominu, se pa zavedam, da če bi imela možnost ostati še kakšen dan in jo malo bolje raziskati, da bi me definitivno očarala. 

Po dobrih dveh urah vožnje, sem okrog 19.ure zvečer prispela v Lizbono. Še sedaj se spomnim, da sem se po telefonu pogovarjala z mamo in kako sem jo komaj kaj slišala, saj je pihal res močan veter. Sprehodila sem se skozi center mesta in občudovala čudovite božične okraske, in po približno 30 minutah hoje, prispela do hostla Hub New Lisbon Hostel. Hostel je res fenomenalen – hrana je odlična, res je lepo urejen, dovolj prostora imaš za prtljago, skupni prostori za druženje so več kot odlični, lociran je direktno v mestu, osebje je res prijazno, poleg tega pa sem za 2 nočitvi z zajtrkom, odštela zgolj 21 € (če bi radi izvedeli več o tem, kje bivam na izletih, kakšna je cena in moje zadovoljstvo, mi prosim napišite in bom v naslednjih objavah z veseljem tudi to delila z vami). Priznam, ta večer se nisem odpravila prav nikamor, saj me moje noge niso mogle nesti prav nikamor več.

Prvi uradni dan v Lizboni sem zelo težko vstala, saj celo noč nisem mogla spati (ena izmed punc v sobi je celo noč smrčala). Ampak sem se vseeno zbrcala iz postelje in se po odličnem zajtrku, podala v raziskovanje mesta. Preden sem se odpravila na Portugalsko, sem dobila ogromno priporočil, da ko bom v Lizboni, da moram obiskati mesto Cascais. Gre za obmorsko mestece, 30 kilometrov zahodno od Lizbone, ki je znano predvsem po čudovitih plažah. V Cascais sem se odpravila z vlakom in se najprej sprehodila skozi center mesteca. Moram priznati, da so me tlakovane ulice in tipične hišice, čisto prevzele. Svojo pot sem nadaljevala do naravne znamenitosti Boca do Inferno, po slovensko Hudičeva usta. Gre za prepad oziroma morsko jamo, skozi katero buta morska voda. Gre res za prečudovit del Cascaisa in prav nič mi ni žal, da sem se sprehodila in si ogledala ta biser. Pa še to; na tem mestu sem videla, da se mladenič, najverjetneje Kitajec, trudi narediti selfie, a mu nikakor ni uspelo. Povprašala sem ga, če ga slikam; na koncu sva naredila slike drug drugega in šla vsak svojo pot. Včasih je solo potovanje lahko izredno težko, če pa poiščeš pomoč pri drugih, tako kot sem jaz svojo pomoč ponudila mladeniču, se lahko vse skupaj izteče več kot odlično.

Ob obali sem se počasi vrnila nazaj do železniške postaje in se odpeljala do Belema. Belem je predel na zahodu Lizbone, znan po številnih znamenitostih. Ogledala sem si Spomenik odkritjem, Torre de Belem ob reki Tejo in samostan Jeronimos, kjer se v cerkvi nahaja grobnica znamenitega Vasca de Gamme. Nato sem se kar peš podala do centra Lizbone, se sprehodila do hostla in trdno zaspala.

Zadnji dan potepanja po Portugalski sem želela izkoristiti za potep po Lizboni in kot večkrat do sedaj, sem se tudi tokrat odločila za vodeno turo po mestu. V treh urah sem izvedela ogromno o sami zgodovini mesta: o odkriteljih, kot sta Krištof Kolumb in Vasco de Gamma, o znamenitem potresu iz leta 1775, ki velja za enega izmed najbolj pogubnih v svetovni zgodovini, o diktaturi in njenem srečnem koncu. Kot sem omenila že v prejšnji objavi, vam takšne brezplačne oglede mest, res toplo priporočam. Po končanem ogledu mesta, sem šla v hostel, vzela svoje stvari in se odpravila na lizbonsko letališče, od koder me je pot vodila domov.

Kot lahko vidite, me je Portugalska res popolnoma prevzela. Čudovita mesta in narava, prijazni ljudje in bogata kultura, mi bodo za vedno ostali v lepem spominu in verjamem, da se bom tja še vrnila. Ko se bom vrnila nazaj, si bom definitivno vzela več časa za raziskovanje Coimbre, rada bi obiskala tudi Sintro, Aveiro in Algarve, pa tudi kakšne Madeire se ne bi branila. Portugalska je čudovita država in če boste kdaj imeli možnost skoka v to zahodnoevropsko državo, kar pogumno, ne bo vam žal.

Do naslednjič,
T.