Pozdravljeni!
Ideja za tokratnjo objavo izvira iz neverjetnih rezultatov slovenske košarkarske reprezentance na evropskem prvenstvu, ki se je zaključilo v nedeljo v Istanbulu, z zmago in osvojeno zlato medaljo naše ekipe. Ne morem verjeti, da se je to pravzaprav zgodilo, hkrati pa vem, da je bila letošnja ekipa pod vodstvom Igorja Kokoškova neustavljiva. Ampak o tem malo kasneje.
Košarka ni šport, ki me zanima samo takrat, ko je naša ekipa dobra, ampak je šport, ki me spremlja že od malega. Moj oče je bil dolga leta košarkarski trener, brat je do študija treniral košarko, sama sem 2 leti obiskovala šolo košarke pa tudi moja sestra je velik navdušenec. 
Lahko bi rekla, da mi je košarka praktično v krvi že od nekdaj. Nikoli je nisem želela resno trenirati, sem jo pa vedno z veseljem gledala in navijala za domačo košarkarsko ekipo, zdajšnji Košarkarski klub Tajfun. Doma smo vedno gledali vse od domačega prvenstva do evropskih in svetovnih prvenstev, zato se niti ne čudim, da ne mine teden ali mesec, ne da bi si ogledala kakšno tekmo. Ja, tudi NBA ligo sem nekaj časa budno spremljala, zadnja leta pa le bežno oplazim kakšno objavo, ki jo zasledim pod zavihkom šport.
Sedaj veste, od kod moje navdušenje nad košarko. Košarka seveda ni edini šport, ki ga spremljam, je pa zagotovo eden izmed mojih ljubših (poleg zimskih športov, atletike, odbojke, tenisa – ni da ni). In kot se za pravega košarkarskega ljubitelja spodobi, sem tudi letošnje evropsko prvenstvo gledala od prve tekme, ko je naša reprezentanca igrala s Poljsko, do zadnje s Srbijo, ki smo jo dobili in tako postali evropski prvaki. Kar želim poudariti je to, da sama nisem toliko navdušena nad dejstvom, da smo osvojili zlato medaljo in postali evropski prvaki. Ja, to je del uspeha, ampak veliko bolj pomembno je to, da je ta ekipa pod vodstvom Kokoškova dokazala, da borbenost in veliko srce lahko prideta daleč. Vsak izmed igralcev je dal v ta uspeh del sebe, del svoje duše. Pa ne samo igralci – celotno vodstvo, od selektorja in njegovih pomočnikov do zdravnikov, fizioterapevta, maserja in drugih. Vsi so dokazali, da skupaj zmoremo več.
Luka Dončić, mlad, komaj 18 let star fant, me je s svojo predstavo totalno ‘sezul’. O njem sem slišala in prebrala že ogromno, pa vendar me je z vsako tekmo znova navdušil in kot je Goran Dragić povedal po koncu polfinalne tekme, Dončić je zagotovo naslednik, o katerem se bo še veliko pisalo. Ko smo že pri Dragiću; vemo, da igra v NBA ligi in čeprav se mi na prejšnjih prvenstvih ni zdel ravno prepričljiv, je letos pokazal iz kakšnega testa je, poleg tega pa je kapetan kot se ‘šika’. Gašper Vidmar je bil letos pod košem neustavljiv! Po mojem mnenju je bilo to prvenstvo njegovo najboljše do sedaj in upam, da bo Gapi tudi v prihodnje stražil prostor pod košem. Anthony Randolph ali Tonček kot ga je poimenoval Peter Vilfan; kljub temu, da igra za tujo reprezentanco, igra kot bi igral za svojo. In to je tisto o čemer sem govorila na začetku – igranje s srcem. Klemen Prepelić in njegove trojke – kdo ga sploh lahko ustavi?! Potem so tu še ostali fantje: Edo Murić, Jaka Blažić, Žiga Dimec, Aleksej Nikolić, Vlatko Čančar, Sašo Zagorac in Matic Rebec – vsak predstavlja pomemben košček v mozaiku zmage. Zmage, ki si jo bomo zagotovo za vedno zapomnili in ki bo z velikimi črkami še dolgo časa zapisana v slovenski zgodovini.
Da ne pozabim še najverjetneje najpomembnejšega člena naše ekipe, selektorja Igorja Kokoškova. Še nikoli nisem videla osebe, ki bi bila na tako pomembnih tekmah, kot sta polfinale in finale, tako mirna in sproščena. Igralci ga spoštujejo, ga poslušajo in igrajo, kot jim je naročeno. In to je vse, kar dobra ekipa potrebuje – trenerja, ki mu lahko zaupajo in ki jih zna voditi po pravi poti do uspeha.
In navijači… Nimam besed za Slovence, ki vsaj v takšnih trenutkih znamo stopiti skupaj in navijati za našo reprezentanco. Ko sem se v nedeljo zvečer ob 23:00 sprehajala skozi center Ljubljane, ni bilo osebe, ki ne bi proslavljala zmage naših fantov – Ljubljane ob takem času še nisem videla bolj polne. Ljudje v avtomobilih so trobili in ves čas ko sem hodila domov, sem imela kurjo polt, ko sem videla, česa vsega smo Slovenci pravzaprav sposobni. Veseli me dejstvo, da znamo ob takšnih uspehih stopiti skupaj in podpreti, v tem primeru, košarkarje. Ali ne bi bilo lepo, ko bi ob vsakem uspehu, pa ne samo športnem, stopili skupaj? Če bi lahko, bi v Istanbul odpotovala tudi sama in si finale raje ogledala v živo kot pa preko televizije, ampak videti, koliko ljudi se je v 3 dneh organiziralo in dejansko odpotovalo tja, da bi spremljali naše fante – sama sem ostala brez besed. Nihče v Evropi nima tako srčnih navijačev kot naša reprezentanca in s solzami v očeh priznam, da sem ponosna, da sem lahko del te velike družine.
Sama sem hvaležna, da sem bila lahko del tako pomembnega evropskega prvenstva, kot je bilo to letos. Skupinski del v Helsinkih, osmina finala, četrtfinale, polfinale in finale v Istanbulu; 9 tekem, 9 zmag. Premagali smo svetovne velesile, kot so Francija, Španija in Srbija. Še zdaj, ko pišem tole objavo, imam kurjo polt, ker se zavedam, kako velik uspeh je to, za tako majhno državo kot je Slovenija. Moja napoved na začetku prvenstva je bila, da bomo osvojili zlato medaljo in tega nisem rekla samo zato, ker sem si tega želela. To sem rekla zato, ker sem vedela, kakšno ekipo imamo, kako dobro so dejansko pripravljeni naši košarkarji, predvsem pa zato, ker vem, da se z borbenostjo, vztrajnostjo in velikim srcem da veliko doseči. In dragi moji, slovenska reprezentanca je vse to tudi dokazala.
Še zdaj, 3 dni po tem velikem uspehu ne morem verjeti, kaj se je pravzaprav zgodilo. Slovenija na vrhu Evrope. Zlata medalja. Sanje, ki so se spremenile v realnost. Vsa ta leta treningov, analiz, poškodb, dobrih in slabih trenutkov, zmag in porazov – vse to se je našim fantom na koncu obrestovalo. Nauk zgodbe: Nikoli ne obupaj. Vztrajaj, ko drugi odnehajo, po vsakem padcu se znova poberi in nadaljuj, kajti nikoli ne veš, kdaj se ti bosta trud in trdo delo povrnila. S tem končujem današnjo objavo, ki je že tako ali drugače predolga, Vas pa spodbujam, da tudi v prihodnje spremljate našo reprezentanco in se z njo veselite novih uspehov, za katere verjamem, da jih ne bo malo.
Imejte se radi,
T.
Moj del zgodbe 