Pozdravljeni!
Pred nekaj dnevi sem gledala zelo zanimiv dokumentarni film z naslovom Human in moram priznati, da mi je film dal ogromno novih spoznanj. Film prikazuje ljudi iz različnih delov sveta in njihove zgodbe, vezane na različne teme, kot so ljubezen, sreča, družina, homoseksualnost, vojne in drugo. V mislih so mi ostale predvsem zgodbe ljudi, ki včasih nimajo niti za hrano, a so vseeno srečni. Zakaj? Zato, ker kljub temu, da so revni, so bogati v srcu.
Včasih se vprašam, ali ljudje sploh cenimo vse, kar imamo. Imamo hrano, vodo, streho nad glavo, ljudi, ki nas imajo radi, šolo, službo, avto – ali vse to cenimo? Živimo v svetu, kjer ljudje hrepenijo po denarju in materialnih dobrinah, medtem ko se preproste stvari kot so objem, nasmeh, zahvala, preprosto izgubijo. Vendar so ravno te tiste, ki dajejo smisel življenju. Te so tiste, ki bogatijo naše življenje in nam pomagajo, da se prebijamo skozi življenjske ovire. Ali ni žalostno, da se majhne geste, ki so v resnici velike, izgubljajo? V filmu je bila prikazana mlada Francozinja, ki je dejala, da si ne predstavlja, da bi svojim staršem rekla, da jih ima rada. Ker tega preprosto ne zna.
Ali ni žalostno, da dandanes ne znamo reči, da imamo nekoga radi? Da se zahvalimo, ko nam nekdo pomaga ali pa izrečemo magično besedo ‘PROSIM’, ko potrebujemo pomoč? Ali ni žalostno, da se ljudje ne znamo več pogovarjati na štiri oči in se objeti, ko to najbolj potrebujemo? Da ne govorimo o opravičilu, ko smo v zmoti ali nesebični pomoči sosedu, pa čeprav bi to pomenilo, da bi le ta napredoval oziroma uspel.
Sama sem oseba, ki znam presodit ljudi in njihova dejanja in včasih kar ne morem verjeti, česa vsega so ljudje zmožni. Žalostno jo, da je denar tisti, ki kreira naša življenja. Ljudje bi za denar storili vse, čisto vse. Ne pravim, da denar ni pomemben. Denar JE pomemben dejavnik, ki ga potrebujemo, da lahko normalno živimo. Zagotovo pa ni najpomembnejši dejavnik. Mogoče sem samo jaz takšna oseba, da pred denar postavljam druge prioritete, kot so ljubezen, družina, prijatelji, osebna sreča, vendar je preveč ljudi, ki na vrh svojih prioritet postavlja denar in materialne dobrine.
Ko sem bila otrok, nismo poznali računalnikov in mobitelov – cele dni smo skakali okrog hiše in po travnikih, se lovili in delali neumnosti. Ampak to so bili tisti trenutki mojega otroštva, ki so mi za vedno ostali v spominu. Danes so otroci cele dneve in noči za računalniki, ulice in igrišča so prazni, ko pa jim omenimo ‘ristanc’, nas gledajo kot da smo padli z lune. Starši so cele dneve v službah, pod stalnim stresom in otroke vidijo samo zvečer, preden jih dajo spat. Ali ni žalostno, da se izgublja osebni stik med starši in otroci?
Poleg denarja, je tudi tehnologija tista, ki kreira naša življenja. Na socialnih omrežjih ljudje preživijo več časa kot z ljudmi, ki jih imajo radi. Priznam, tudi sama se tu in tam ujamem v past Instagram-a in Facebook-a, ampak nisem od njiju odvisna. Da, zelo rada delim slike svojega življenja, svojih vadb in obrokov, predvsem pa s svojim razmišljanjem rada motiviram in inspiriram ljudi. In s tem ni nič narobe. Vendar kljub temu ogromno svojega časa namenim osebnemu stiku z ljudmi, stvarem, ki me veselijo, novim dogodivščinam, spoznavanju novih ljudi. Ampak, ali ni žalostno, da je prva in zadnja stvar, ki jo ljudje storijo preden gredo spat in ko se vstanejo, to, da pregledajo, koliko ‘všečkov’ in ‘komentarjev’ so dobili na zadnji sliki? Ali ni žalostno, da v družbi ljudi ali na pijači s prijateljem, več časa preživijo na mobitelih kot pa da bi komunicirali z njimi?
Mogoče sem že zdavnaj zašla iz svoje prvotne teme, ampak kar želim povedati je sledeče: vem, da se časi spreminjajo in vem, da je tempo življenja popolnoma drugačen kot 20 let nazaj, ko sem bila sama še otrok. Vem, da je denar nujno potreben za preživetje in da je zato potrebno delati tudi čez svoj delavnik. Vse to vem in popolnoma razumem. In ne obsojam nikogar in nikogaršnje življenje. Ampak, prosim vas, ne pozabljajte na preproste in najbolj pomembne stvari. Objemite otroka in mu povejte, da ga imate radi. Preživljajte čas s svojimi starši in ljudmi, ki so vam blizu. Vzemite si čas za pogovor s prijateljem, pa čeprav bi za 1 uro morali pustiti delo (ali mobitel). Delajte stvari, ki vas veselijo. Pojdite v naravo. Pozdravite neznanca, se mu nasmejte in mu zaželite lep dan. Zahvalite se za uslugo, ki ste jo prejeli. Cenite vse te majhne stvari, ki so vam dane in jih delite z drugimi. Tempo življenja je včasih prehiter in zato pozabljamo na stvari, ki nas bogatijo. Ni pomembno, da se prebijamo skozi življenje. Pomembno je, da življenje tudi živimo.
Do naslednjič,
T.
Moj del zgodbe 