Pozdravljeni!
To je zadnje čase kar pogosto vprašanje, predvsem na socialnih omrežjih. Kot verjetno veste, sem se 17. aprila odločila, da bom letos pretekla svoj prvi maraton. Najprej sem mislila, da ga bom sama odtekla kar 16. oktobra, torej po 26-ih tednih priprav, vendar sem se nekje na sredini odločila, da bom svoje priprave podaljšala za 2 tedna in tekla kar na ljubljanskem maratonu, ki bo 29. oktobra. Kako so potekale priprave in ali bom tekla maraton pa si lahko prebere v tokratni objavi.
Od začetka je vse potekalo gladko – bila sem motivirana, disciplinirana, tudi ko se mi res ni dalo, sem odtekla, kar sem morala – res, vse je teklo kot po maslu. Res je tudi, da so bili na začetku teki kratki, včasih sem imela samo šprinte ali pa 15-minutne teke. Razdalja se je počasi večala in nekje sredi junija sem že tekla med 10 in 15 km ob vsakem dolgem teku, ki sem ga imela. Vendar pa se mi je sredi junija pripetilo tudi nekaj, česar sem si najmanj želela. Med enim izmed daljših tekov sem začutila rahlo bolečino v levem kolku in ker imam s tekaškimi poškodbami že ogromno izkušenj, sem se odločila, da za nekaj dni prekinem svoje priprave in se popolnoma odpočijem. 
Po približno enem tednu je bila situacija boljša, zato sem počasi nadaljevala s treningom. Nekaj časa je bilo v redu, vendar sem že ob naslednjem daljšem teku zopet začutila isto bolečino. Vedela sem, da nekaj ni v redu, vendar sem s pripravami nadaljevala, v upanju, da se bo situacija izboljšala.
Ampak se ni. Na začetku julija, preden sem šla na morje, sem bila v veliki dilemi: ali naj kljub bolečini v kolku nadaljujem s pripravami, se nekako prebijem skozi priprave in maraton ter s tem dosežem svoj cilj in dolgoletne sanje ali pa preprosto ustavim konje, se pozdravim in nato nadaljujem s pripravami. Kljub temu, da so maraton moje sanje in da sem si ga neznansko želela odteči, sem se odločila za drugo možnost. Na morju sem naredila ogromno razteznih vaj, joge, ogromno sem hodila in res vzela vse skupaj ‘na easy’. Delala sem vaje za moč, ampak je bilo zanimivo to, da me pri tovrstnih vajah kolk ni bolel, drugače zagotovo ne bi delala niti teh vaj. Vsak dan sem sicer tekla, ampak samo 2,5 km in to zelo počasi, ker si je moja mama zaželela teka (in ona res nikoli ne teče).
Ampak žal ni veliko pomagalo. Ko sem prišla z morja sem nekaj dni tekla, ampak sem videla, da žal ne bo šlo. Veliko sem izgubila na kondiciji, moči, eksplozivnosti, poleg tega pa sem videla, da me poškodba preveč ovira, predvsem pri daljših tekih (15 km in več). In takrat sem spoznala, da je letošnjih priprav za maraton konec.
To objavo sem želela napisati že pred enim mesecem, ampak preprosto nisem zbrala poguma, da bi jo napisala. Preteči maraton so moje sanje že odkar sem bila majhna deklica in ko se ti te sanje kar naenkrat porušijo… preprosto ne najdeš besed, s katerimi bi opisal celotno situacijo. Sama sem se za maraton odločila iz treh preprostih razlogov: obožujem tek in če bi lahko, bi verjetno celo življenje samo tekla (1.), po januarskem pol-maratonu, ki sem ga prav tako pretekla prvič, sem želela izzvati samo sebe, ker vem, da sem tega sposobna (2.) in pa zato, ker so to moje sanje, ki jih bom nekega dne zagotovo dosegla.
In zdaj na tem mestu, s težkim srcem povem, da po 18-ih tednih nepozabnih priprav, doseženih osebnih rekordih, več kot 300 pretečenih kilometrih, prekinjam priprave na ljubljanski maraton. Zame je zdravje vedno na prvem mestu in ne želim tvegati dodatnih poškodb in zapletov, čeprav si želim drugače.
Nisem razočarana, ker sem v teh nekaj mesecih dokazala sama sebi, da sem zmožna veliko več, kot si predstavljam, da sem vztrajna in trmasta, ko to najbolj potrebujem in da kljub temu, da včasih ne dosežem svojega cilja, pozitivno gledam v prihodnost in vem, da bom pretekla maraton in to ne samo enkrat. 
Tokrat me je žal premagala poškodba, ampak ne bom obupala. Trenutno mi je prioriteta, da pozdravim svoj levi kolk, ampak še vedno tečem nekajkrat tedensko. Te razdalje so sicer kratke, do največ 10 km, ampak rajši tečem 10 km vse svoje življenje kot pa da bi sedaj pretekla 42,2 km in potem o teku nikoli ne bi niti govorila.
Življenje je polno presenečenj, tudi tistih manj prijetnih. Ampak ravno zato so nam dani izzivi – da jih preskočimo in gremo z dvignjeno glavo naprej. Mogoče sem morala svoje sanje zaenkrat opustiti, ampak ne dvomim, da bom kmalu zopet v novih pripravah na maraton.
Imejte se radi,
T.
Moj del zgodbe 